Opečni zidovi obstajajo z razlogom

Objavljeno v časniku Finance, 20.12.2022

Randolph Frederick “Randy” Pausch je bil profesor računalništva na znameniti ameriški univerzi Carnegie Mellon, ko je septembra 2006 prejel novico, da ima raka. Leto za tem, 18. septembra 2007, potem ko je izvedel, da njegova bolezen ni ozdravljiva, je imel svoje zadnje predavanje. Naslov je bil: Kako si izpolniti otroške sanje. Namesto o računalniških je profesor Pausch dobro uro pripovedoval o lekcijah iz svojega življenja. Ton je bil optimističen in pogosto duhovit.

V tistem času je Youtube že obstajal. Zadnje predavanje profesorja Pauscha je bilo posneto in se je kmalu znašlo na novi spletni platformi za deljenje videovsebin. Danes, ko komaj imamo dovolj pozornosti za petsekundni Tiktok, si je morda težko predstavljati, da so si enourno predavanje umirajočega profesorja ogledali milijoni ljudi po vsem svetu.

Če niste med njimi, vam ne bom zameril, če tu nehate brati. Kar pojdite na Youtube, vtipkajte “the last lecture” v iskalnik in bo prvi zadetek, ki ni oglas, verjetno ena najbolj koristnih ur, ki ste jih ta teden preživeli na spletu.

Moja kolumna je omejena s številom črk. Ne morem deliti vseh lekcij profesorja Pauscha. Omenil bom le najpomembnejšo. A pred tem vam moram povedati zgodbo zagonskega podjetja, ki se je iz Ljubljane bojevalo z ameriškimi tehnološkimi velikani in izbojevalo svoj kos rastočega trga.

Sredi finančne krize, aprila 2010, sem zamenjal službo in se zaposlil v startupu po imenu Celtra. Moj novi delodajalec ni ponujal varne službe. Imel je tri inženirje, obstoječi, nedonosen produkt, ki je zamudil na trg SMS-oglaševanja, denar za plače še do konca leta ter idejo.

Pametni telefoni so bili še novost. Imela jih je le petina Američanov. Je pa bilo jasno, da gre za začetek vala, ki bo čez nekaj let preplavil svet. Če je trg SMS-oglaševanja že zdavnaj zasičen, kaj lahko ponudimo trgu, ki šele nastaja? Tako se je rodila ideja za novi produkt, ki bi pomenil revolucijo na trgu oglaševanja na pametnih telefonih.

Vendar ta produkt še ni obstajal. Čim prej ga je bilo treba narediti in preveriti, preden nam zmanjka denarja za položnice. Zavihali smo rokave in začeli pisati kodo.

V tednih, ki so sledili, sem izvedel marsikaj. Denimo, da bom čez devet mesecev postal oče, da je Android drek ter da Apple, ki ga je še vodil Steve Jobs, dela na isti ideji kot peščica nas, ki smo sedeli v pisarni na Kongresnem trgu.

Po slabih dveh mesecih smo junija na konferenci v New Yorku predstavili prvo različico svoje aplikacije. Ta je sleherniku omogočala, da po preprosti poti naredi zabaven oglas, z animacijo in interakcijo, ki potem dela na skoraj vseh pametnih napravah. Tako kot mlado vino tudi mlada koda ni ravno sinonim za kakovost. Naša je bila dovolj dobra, da navduši navzoče. Nekateri med njimi so kmalu postali prve stranke.

Celtra je bila lani prevzeta za 190 milijonov dolarjev.

Slovenka, štirje Slovenci, dva Američana in en Srb. To je skupina ljudi, ki je iz nič ustvarila ogromno v nekaj mesecih. Kako nam je to uspelo, ne bom analiziral. Mešanica sposobnosti in sreče, seveda, je pa razmerje med njima v očesu opazovalca.

Si bom pa dovolil eno misel. Ko z današnjimi očmi gledam to raznoliko skupino, se mi zdi, da je bil vsak med nami v luknji, iz katere je želel splezati ven. Vsak v neki svoji, osebni.

Moja je bila ksenofobična država, v kateri sva z ženo po štirih letih še vedno imela le začasno bivanje. Njen še nekončan študij, ki ga je kot tujka morala plačevati iz lastnega žepa. Lastna nepremičnina, do katere nisva bila upravičena. Neobstoječi prihranki, ki jih je v Sloveniji s povprečno inženirsko plačo nemogoče imeti. Vsaj ne, če ti pri največjih naložbah v življenju ne pomagajo država in starši.

Vse, kar sva tiste pomladi pravzaprav imela, je bila želja. Močna želja, da najin otrok ne živi tako, kot sva midva, obdan z zidovi. In, pismo rosno, če se bo zato moral tale sonček na Androidu 2.3 premikati levo-desno, bom programiral, dokler mi ne uspe ali pa mi prsti ne odpadejo, karkoli bo prej!

“Opečni zidovi obstajajo z razlogom,” je rekel profesor Pausch na svojem zadnjem predavanju. Predstavljam si, da je poudaril, da so zidovi iz opeke, da bi ponazoril obup, ki ga človek lahko čuti pred takšno oviro. Nato je razložil, da “opečni zidovi ne obstajajo zato, da bi nas ustavili. Opečni zidovi obstajajo, da bi nam dali priložnost, da pokažemo, kako močno si nečesa želimo.”

Pred nekaj tedni je v članku v Financah bil omenjen Predrag, diplomirani inženir računalništva iz Beograda, ki se je pred kratkim z družino preselil v Slovenijo, njihovo sanjsko deželo. Spoznala sva se pred tremi leti, ko sta se z ženo odločila za selitev v Ljubljano, v paketu z dvema majhnima otrokoma in njunima službama.

Takrat sem mu poskusil objektivno predstaviti omejene možnosti, ki so jim bile na voljo, je pa moje sporočilo bilo jasno: “Kaj vam je tega treba?” Predragu je Amazon namreč že ponujal, da si izbere državo, v katero ga bodo ekspresno preselili skupaj z družino, vendar na seznamu ni bilo dežele na južni strani Alp. Oni pa so želeli živeti le v Sloveniji in nikjer drugje. V Sloveniji, ki je potem v sebi tipičnem slogu storila vse, kar je lahko, da zanjo najbolj koristni ljudje ostanejo zunaj.

Zaman. Ni ji uspelo. Želja Predraga in njegove družine je bila na koncu močnejša od vseh opečnih zidov, ki jih je pred njimi gradila birokracija. Zaradi te želje je danes Slovenija bogatejša v vsakem pomenu te besede. Tega ne razumejo samo tisti, ki imajo v glavi namesto sanj zidove.

“Kajti opečni zidovi obstajajo, da bi ustavili ljudi, ki si nečesa ne želijo dovolj. Obstajajo, da bi ustavili druge ljudi,” je povedal profesor Randy in se nasmehnil, kakor bi se zavedal, da je nekomu povedal grdo resnico.

Že dolgo sem član neke neformalne skupine slovenskih IKT-strokovnjakov in podjetnikov. Skozi leta je naše število naraščalo in je danes že blizu 500. Vsakič, ko razlagam, kakšen potencial ima ta država, imam v mislih znance iz te skupine, ki s svojo inovativnostjo nizajo uspehe na svetovnem trgu.

Pogovori o politiki znotraj te skupine niso nič kaj podobni tistim na družbenih omrežjih. Ti ljudje niso tam, kjer so, zato, ker so se slepili z ideologijami. Ali zato, ker niso opravili domače naloge in razmislili, preden so kaj bleknili.

V njihovih pogovorih ni težko videti obrisov neke druge Slovenije, ki si je želijo. Slovenije, ki je odprta za pamet in denar iz tujine. Slovenije, ki delodajalcem dovoli, da svoje ključne kadre ustrezno nagradijo. Slovenije, iz katere uspeh ne zbeži, temveč postane dediščina za prihodnje generacije.

Škoda, da ta Slovenija nekako vedno ostane v teh pogovorih.

Vsak iz te skupine se je kdaj trmasto zaletel v kakšen opečni zid. A pred tem, ki ga je zgradila slovenska politika, nam nekako zmanjka zagona. Pred tem zidom, na katerega limam svoje kolumne, stoji – o tem sem prepričan – ne samo 500, temveč dva milijona Slovenk in Slovencev, ki se spogledujejo in govorijo: “Ti prvi”, “Ne, ti prva”, “Ne, ti …”

Spet je december. Prihaja še eno leto, polno gospodarskih izzivov. Praznični čas je in spodobi se, da vam kaj zaželim. Denimo konec vojne, cenejše energente, nižjo inflacijo in obrestne mere. Ali vsaj, da obdržite službo in stranke. A zaželel vam bom nekaj povsem drugega.

Želim ti, da si nekaj res močno želiš. Hudičevo močno. Če si boš res, ga ni zidu, ki ne bo padel pred tvojo silo.