Val uide, naslednji pride

Objavljeno v časniku Finance, 23.10.2023

Costa da Caparica, Portugalska

Letošnje poletje sem dočakal na obali Atlantika, kakšnih 30 kilometrov južno od Lizbone. Tu sem prvič v življenju poskusil deskanje. Tona slane vode mi je šla skozi sinuse, preden mi je uspelo obstati na nogah. Val me je zapeljal nekaj metrov naprej proti široki peščeni plaži. Inštruktor, potrpežljivi Portugalec, me je gledal s ponosom v očeh kot dreser svojega medveda.

Občutek je bil lep, vendar pod pričakovanji. »Je to to?« sem vprašal prijaznega možica približno pol moje velikosti. Poskusil me je potolažiti: »Valovi niso dovolj močni, sploh za takega orjaka.« Ob vseh nerodnih turistih je postal diplomat.

Ko sem se naslednji dan vrnil na plažo, je bila šola deskanja zaprta. Izkazalo se je, da je bil inštruktor vendarle iskren in so bili valovi res premajhni. Deskanja je bilo konec, vsaj za nekaj časa.

Usedel sem se v bar in si naročil kozarec zelenega vina. Okrog sebe sem poleg portugalščine poslušal tudi znan jezik z britanskega otočja. Presenetljivo, večinoma ni šlo za turiste.

»Dublin si lahko svojo ceno kvadrata nekam vtakne,« mi je zaupala Irka, ki na daljavo prodaja programsko opremo in si je pred nekaj tedni najela stanovanje v Lizboni. »Vreme tudi,« je dodala in si bolje nastavila sončna očala.

Portugalska, ki jo je zadnja finančna kriza pošteno osiromašila, je do pandemije v tujino pošiljala okrog sto tisoč svojih državljanov na leto, predvsem mladih in izobraženih. Drugače od vzhodne Evrope v tej najbolj zahodni evropski državi ni debate o tem, ali tujce hočejo ali ne. Vprašanje je le, kako jih pritegniti. Poskusi se vrstijo že dobro desetletje: od davčnih ugodnosti do najnovejšega vizuma za digitalne nomade. Zadnji jim, kot kaže, uspeva. Samo v prestolnici po nekaterih podatkih živi več kot 16 tisoč tujcev, ki delajo na daljavo.

Natakar mi je prinesel orošen kozarec. »Zeleno vino je zanič, razen če je mrzlo,« je pripomnila sogovornica, še vedno bela kot mleko, vendar očitno že lokalna enologinja. Nad glavami nam je vsakih nekaj sekund švignilo letalo. Morda v oceanu ni bilo več vala zame, mi je pa bilo jasno, da Portugalci jahajo neki novi, postpandemični val.

Ada Ciganlija, Beograd, Srbija

Nekaj tednov pozneje sem prav tako sedel v baru na plaži, južno od nekega letališča. Namesto zelenega vina sem čakal zaječarsko pivo, pred mano pa se je namesto Atlantskega oceana razprostiralo Savsko jezero. Tudi na Adi, v Beogradu, so mi nad glavo drugo za drugim švigala letala, okrog mene pa so poleg maternega žvrgoleli tuji jeziki. Med njimi letos prevladuje ruščina. Tudi moja domovina jaha novi val.

Ko so Putinovi tanki prečkali ukrajinsko mejo, je bila Srbija ena redkih evropskih držav, ki je rusko agresijo obsodila samo z besedami, ne pa tudi s sankcijami. Hinavščina oblasti, ki rada objokuje Kosovo, ni nekaj, kar bi tamkajšnjega volivca pretirano motilo. Sploh, če bo zahod jezen, plin pa še vedno poceni.

Posledično je letališče v Beogradu postalo dodatni terminal Šeremetjeva. V Srbijo se je lani priselilo 140 tisoč Rusov, predvsem mladih, izobraženih in nad Putinom ne preveč navdušenih. Večina je sicer že šla nekam naprej, jih je pa še kar ogromno ostalo v Beogradu.

Tukaj se njihov vpliv čuti od nepremičnin in storitev do kulturnega in nočnega življenja. Predvsem pa ga čuti srbska IT-panoga, ki je že pred rusko invazijo uspešno deskala na valu informacijske revolucije. Sorodnik pravi, da v srbskem glavnem mestu zdaj obstajajo agencije, ki se ukvarjajo izključno s selitvijo ruskih IT-podjetij v Srbijo.

Tako v Srbiji kot na Portugalskem je vse več pritožb nad valom prišlekov. Resda gre za kratkoročni šok za lokalni trg, a dolgoročno mladi v njem vidijo ekonomske priložnosti, lastniki nepremičnin si manejo roke, država pa se slini nad nabreklo davščino. Revni, krčeči se narodi, kot so Srbi in Portugalci, si ne morejo več privoščiti, da bi kakšen val zamudili.

Kreuzberg, Berlin, Nemčija

To poletno sezono mi je po dolgem času uspelo obiskati tudi Berlin. Pred desetimi leti, ko sem bil zadnjič tu, so se v zraku vohali silicij in nizke obrestne mere. Povsod so bili hipsterji s prenosniki in brez beliča v žepu.

Spomnim se italijanskega programerja, ki je prav tako kritiziral Dublin, iz katerega se je bil preselil v Berlin. »Končno imam stanovanje samo zase,« se je pohvalil. V Dublinu so multinacionalke že takrat optimizirale svoje globalne davke in navijale lokalne cene. Nemška prestolnica je bila drugačna: poceni, vendar polna priložnosti – kot začetek kakšnega študentskega žura.

Letos je zrak v Berlinu drugačen. Veliko hipsterjev je tu medtem obogatelo, a počasi dozoreva zavedanje, da je zabave konec. Naložbe tveganega kapitala so letos v Evropi manjše kar za 66 odstotkov v primerjavi z lani. Razpoloženje med startupi v Berlinu bi najlažje opisal s tisto slovensko: »To še spijemo pa gremo.« Žejni še niso, a ne ve se, kdo bo dal za naslednjo rundo.

To razpoloženje se sklada s stanjem v državi. Nemško gospodarstvo je doslej slonelo na poceni energiji in delovni sili iz vzhodne Evrope ter povpraševanju iz rastoče Kitajske. Vsi trije stebri so čez noč izginili. Med Kitajsko in zahodom rastejo zidovi, v vzhodni Evropi si za pol nemške plače ne moremo več privoščiti niti pol kvadrata, pipa s plinom iz Rusije pa je dobesedno eksplodirala.

Najzanimivejši sogovornik je bil Nemec, ki že nekaj let živi v Južni Koreji. Ko sem ga vprašal, ali se namerava vrniti v domovino, me je presenetil z negativnim odgovorom. »Ne znamo več graditi,« je rekel. »Nemci smo preteklost.«

Berlin, sploh poletni, se po živahnosti lahko primerja z Londonom. Vendar, ko gre za IT-panogo, mu ga po vseh teh letih ni uspelo dohiteti, da kakšnega San Francisca ali Šenzena niti ne omenjam.

Večino svoje kariere sem sodeloval z Angleži in Američani. Kadar sem delal z Nemci, sem bil pod vtisom, da njihova kultura, idealna za proizvodnjo sofisticiranih industrijskih izdelkov, nekako ni kompatibilna z razvojem softverja. Odkar sem zadnjič obiskal Berlin, so v nemški IT vložene milijarde. Kljub temu je največje softversko podjetje še vedno pol stoletja star SAP.

Trije tehnološki valovi, ki so jih povzročili osebni računalnik, internet in pametni telefon, ter še zadnji, finančni val, ki ga je prinesel poceni kapital, so nemški IT zapeljali zgolj nekaj metrov naprej. Na topli večer v Kreuzbergu sedim v parku, pijuckam lokalno pivo iz bližnjega Spätija, se spominjam Berlina izpred desetih let in se sprašujem: »Je to to?«

Ljubljana, Slovenija

Konec poletja vedno dočakam v Ljubljani. Do središča mesta se pripeljem skozi vse slabši promet. Tu se srečam s starimi prijatelji, lokalnimi IT-jevci. V kakšni restavraciji ob Ljubljanici čakamo vse dražje kosilo, sprašujemo drug drugega, kako kaj vse večji otroci, izmenjujemo izkušnje s potovanj, ki so za nami, in skupaj zremo v prihodnost.

Na obzorju jasno vidimo neke nove valove, od umetne inteligence in zdravil za hujšanje do recesije in demografske bombe. Prihajajo, o tem ni dvoma. Vprašanje je le, kako močni bodo, ko zapljusnejo naše obale. In kaj bomo storili, ko se to zgodi.

Za Slovenijo je izgubljeno desetletje. V njem smo se uspešno izognili vsem valovom, razen poplavnim. Pri drugih nad glavo švigajo letala, pri nas pa priložnosti.

Eni mi pravijo, da zaradi tega ne smem biti slabe volje. Slovenija je udobna provinca in naj uživam, dokler lahko. Morda imajo prav.

A hudič mi ne da miru. Naslednji val prihaja, on pa vpije: Deskaj, pizda! Če ne boš deskal, boš prej ko slej pod vodo!