En mora voziti trolejbus

Objavljeno v časniku Finance, 16.4.2024

Pred kratkim sem sklenil, da je sinko zdaj dovolj star, da razume kompleksne reči. Predvsem tiste pomembne, od katerih bo najbolj odvisno, kako bo živel. Denimo socialno državo.

V šoli ga o tem ne učijo. Eni bodo rekli namenoma. Meni pa se zdi, da učitelji preprosto niso dovolj plačani, da otrokom razlagajo kompleksne reči. Za ta denar dobimo samo komplicirane.

Ko ga bodo prevzeli mediji, bo še slabše. Tudi novinarjem se kompleksno ne izplača. Evro več jim kapne, če nas razkurijo. Skrbi me, da bo zato sinko začel verjeti, da se je socialne države spomnil Karl Marx. Ali kakšno podobno neumnost.

Zato ni druge, kot da sam poskusim:

»Poslušaj, sin. Prvo socialno državo je v 19. stoletju ustvaril knez Otto von Bismarck, konservativni nemški državnik. Konservativen je bil kakor konzerva. Toliko konservativen je bil stric Otto, da so ga klicali železni kancler.

Njegovi rojaki so bili tisti čas med najbolj domiselnimi narodi. Vsak drugi dan so se spomnili kakšnega novega stroja. Denimo avtomobila! Stric Otto ni želel, da bi se tako rodovitna industrijska revolucija končala s socialistično. Zato se je stari lisec spomnil še ene inovacije.

Socialna država je primer vrhunskega političnega pragmatizma. Bismarcku je zagotovila podporo delavskega razreda, ki bi sicer lahko pripadla norcem, ki so verjeli v pravljice, češ da je ekonomija nekaj, kar lahko oni do potankosti načrtujejo.

Sinko, ekonomija so vsa naša življenja. Kompleksna reč. Kompleksnih reči se ne da načrtovati …«

Ali ste kdaj videli najstnika, ki mu je tako dolgčas, da se projicira ven iz svojega telesa? Fizično je še vedno tu, pred vami. Videti je, da vas pozorno posluša. A njegov duh je že na poti do košarkarskega igrišča.

Razlagate mu, recimo, da socialna država ni nasprotje kapitalizma, temveč način, da ta preživi in cveti. On pa v mislih že meče na koš.

Otroci so vizualna bitja. Lažje bi razumel, če bi videl. Razmišljal sem, kje bi mu lahko pokazal simbiozo kapitalizma in socialne države. V Sloveniji gotovo ne. Ker znanje nima cene, smo za počitnice šli v London.

Prva oseba, ki sta jo moja sončka spoznala v Angliji, je bil mejni policist črne polti z močnim afriškim naglasom. Da sta se varno vkrcala na vlak, je poskrbela odpravnica z ruto na glavi. Ko sta bila žejna, smo vodo kupili pri trgovcu, ki je menda bil videti živa različica Apuja iz risanke The Simpsons. Tla trgovine je pomivala starejša Afričanka, ki angleško sploh ni govorila, na vratih avtobusa pa nas je pozdravil voznik, podoben Aladinu. Ko sta otroka sedela v zgornjem nadstropju, se jima je zdelo, da letita nad ulicami mesta.

Zahodna ekonomija je, tako kot londonski avtobus, dvonadstropna. V spodnjem garajo neizobraženi, v zgornjem pa diplomanti. Srečajo se zjutraj, ko prvi drugim kuhajo kavo, nato med pavzo za malico, ko jim strežejo hrano, in potem še zvečer, ko se skupaj domov peljejo z istim, učinkovitim javnim prevozom, iz katerega izobraženi pač izstopijo nekoliko prej.

Najboljšo ilustracijo smo našli v londonskem Cityju. V nekem modernem slogu imajo tamkajšnje poslovne stolpnice okna, ki segajo od tal do stropa, tako da se z ulice jasno vidi noter. Pred eno takšno sva se s sinkom ustavila, pijuckala »bubble tea« in gledala sodobni kapitalizem na razstavi:

V spodnjem nadstropju so lokali, v katerih kuhajo, strežejo in čistijo v glavnem črni in rjavi ljudje. Nekaj metrov nad njimi so pisarne, polne večinoma belih ljudi. Sedijo in nekaj tuhtajo. Svetloba z zaslonov jim obraze dela še bolj blede.

»Ni fer!« pravi sinko.

»In?« sem mu postavil retorično vprašanje.

Resda so videti kot dva svetova, vendar imajo nekaj skupnega. Če jim, bog ne daj, zagori hiša, bodo prišli gasilci. Če jih kdo oropa, policija. Če ostanejo brez denarja, bodo dobili za kruh. Če zbolijo, jih bo sprejel zdravnik. Otroci tako spodnjih kot zgornjih bodo hodili v šolo. Morda ne v isto šolo, vendar je alternativa v domovini vsekakor bistveno slabša.

Varnost, zdravstvo in šolstvo seveda stanejo veliko denarja. Ljudje v spodnjem nadstropju ga ne zaslužijo dovolj, da bi sami pokrili ceno vseh teh življenjsko pomembnih storitev. Zanje zato prispevajo ljudje iz zgornjega nadstropja.

»Zato, ker je tako prav?« se sprašuje sin.

»Ne. Zato, ker jim je to v interesu.« Po 1.500 kilometrih sem končno prišel do poante. »Ljudje, sin, le redko počnemo nekaj zato, ker je prav. Razen v pravljicah. Zelo radi pa počnemo tisto, kar nam je v interesu.«

»Zakaj jim je v interesu, da plačujejo za druge?« se logično nadaljuje lekcija.

»Zaradi fizike.«

»Kakšno zvezo ima fizika s socialno državo?«

»Da bi imel zgornje nadstropje, moraš imeti spodnje. Fizika. Da bi tvoj oče ves dan pisal kodo, nekdo drug mora pomiti tla, narediti sendvič, voziti kombi. Če nas vse več premika piksle po zaslonu, jih mora vse več zlagati škatle, asfaltirati ceste, popravljati strehe … kajti dan ima 24 ur. Fizika.«

Devetdeseta so trajala samo deset let. To relativno kratko obdobje je mojima staršema vzelo vse, kar sta imela privarčevano. K sreči devetdesetim ni uspelo popolnoma uničiti srbskega šolstva, tako da se mi je vendarle uspelo kaj naučiti in se vam pridružiti v zgornjem nadstropju. Malo je manjkalo, da obtičim v spodnjem. Mnogi moji rojaki so.

Zato ne potrebujem preveč domišljije, da bi si predstavljal perspektivo mladega človeka iz države, kjer konflikt ne traja zgolj deset let, temveč je večgeneracijska stalnica. Takšnih držav, hvala bogu, v Evropi že dolgo ni.

Evropska socialna država je steber miru. Klali smo se samo, kadar smo namesto v pragmatizem verjeli v pravljice.

Pogruntavščina strica Otta varuje svoje državljane in njihovo premoženje, izobražuje jim otroke in jih seli v vse višja ekonomska nadstropja, kjer ustvarjajo vse višjo dodano vrednost. Znanje in bogastvo se nemoteno kopičita in prelivata iz generacije v generacijo.

In tu nastane težava, ki jo je moj bivši šef nekoč povzel z aksiomom: »En mora voziti trolejbus.« V uspešni socialni državi je to prej ko slej tujec.

V 21. stoletju je celo moja domovina, še vedno ena najrevnejših evropskih držav, dočakala, da ji po glavnem mestu trolejbuse vozijo Šrilančani, medtem ko ji avtoceste gradijo Afričani. Znamenje za bogatejši del celine. Priročne, kulturno kompatibilne delovne sile kmalu ne bo več.

Kako se bomo Evropejci odzvali na to, novo realnost?

Ena možnost je: kot otroci. Vržemo se na tla in začnemo vpiti: »Ni fer! Prihajajo rjavi in črni ljudje. Nočemo jih! Hočemo Bosance!«

Lahko začnemo verjeti v pravljice, v katerih samo dovolj dvignemo minimalca in se brž pojavijo imaginarni rojaki, željni fizičnega dela. Z nasmehom na obrazu se primejo metle, volana, zajemalke ali lopate. Iz svojih podedovanih hiš in udobnih pisarn se zaletijo v tovornjake in kuhinje ter na gradbišča in njive! Kdo bo namesto njih ustvarjal visoko dodano vrednost? V pravljicah se s kompleksnimi vprašanji ne ukvarjamo!

Ali pač tiste, v katerih nas multikulturnosti rešimo računalničarji z umetno inteligenco! Že jutri bomo naredili robote za vse posle, ki se nam jih ne ljubi delati. Denimo kakšnega C-3PO, ki nam bo v globoki starosti, ki jo bodo naše premožne, socialno in zdravstveno zavarovane riti v povprečju doživele, brisal iste s svojo nežno, robotsko roko. Samo što nije!

Ali pa tisto pravljico, v kateri se mladi, izobraženi Evropejci kar naenkrat odločijo imeti tri ali več otrok. S čarovnijo jim bomo zgradili milijone petsobnih stanovanj. Kako pa jih bomo prepričali, da vsaj eden izmed njihovih otrok mora voziti trolejbus? Najbrž spet s čarovnijo.

Lahko smo torej otroci. Ali sebični starci, ki nam bo za prihodnost itak dovolj kmalu poskrbela narava, pa volimo politike, ki nam pripovedujejo pravljice za lahko noč.

Lahko pa smo odrasli, ki razumejo preprosto resnico o kompleksnem sistemu, v katerem živimo: da bi nam še naprej bilo tako lepo, en mora voziti trolejbus.

Nekega dne nas bo kapitalizem vse – prav vse na tem svetu – potegnil iz revščine v zgornja nadstropja ekonomije. Končno bo naredil dovolj dobre robote. Vendar ta dan ni jutri. Do takrat se nam izplača ostati pragmatik, kakršen je bil stric Otto.

Njegova socialna država, tako kot vsaka kompleksna reč, ne bo nikoli popolna. Lahko pa je popolnejša. In vsekakor boljša kot krvava alternativa.

Iz stranskega vhoda restavracije v spodnjem nadstropju je izstopil suh mladenič, po poreklu očitno Afričan. Od sinka je starejši šest, sedem let, gotovo ne kaj dosti več. V rokah ima polni vreči, ki ju nese v smetnjak. Na obrazu ima nasmeh. Nekaj poje, medtem ko na pol hodi, na pol pa pleše.

Sinu je njegova sreča všeč. Nepoštenost Londona se mu kar naenkrat zdi nekoliko bolj poštena.

»Sinko, njegovo življenje je vsaj malo boljše od življenja njegovega očeta. Moje tudi. In upam, sinko, močno upam, da bo tudi tvoje vsaj malo boljše od mojega.«

Kajti »vsaj malo boljše«, drugače od pravljic, je edino, k čemur se nam splača stremeti.