Palica

Ponoči so nekateri uporabniki iz ZDA prijavili napako. Resda grdo, ki jih ovira pri opravljanju ene izmed nalog, ki jih naša fantastična programska oprema™ drugače olajša, a k sreči ne take, ki ne bi mogla počakati.

Zjutraj, ob prvi kavi berem poročilo o tej napaki in razmišljam kaj bi jo lahko povzročilo. Sklenem, da nimam pojma, ter odprem Twitter. Še kakšno uro berem novice in članke na razne teme.

Tik pred prvim klicem sem na Wikipediji. Zadnje sekunde porabim, da bi izvedel več o Arhimedu, starogrškemu matematiku. Medtem ko čakam, da me gostitelj Zoom sestanka spusti noter, se poskušam spomniti kako sem sploh prišel do Arhimeda.

Na klicu se pogovarjamo o tekočih zadevah. Med drugim povem, da sem se seznanil z napako, ki je priletela ponoči, da zaenkrat ne vem kaj jo je povzročilo, ter da jo bom verjetno odpravil že danes. Verjetno. Virtualno navzoči sogovorniki (fizično bogve kje) so zadovoljni z mojo oceno. “Verjetno danes” je v naši industriji laserska natančnost.

Po klicu pomislim, da me zanima še par dejstev v zvezi z Arhimedom. V možganih se mi sproži zdavnaj izurjen mehanizem za obvladovanje ADHD, ki mi prepreči, da bi se vrnil na Wikipedijo in pahnil svojo družino v revščino.

Namesto spletnega brskalnika, na računalniku odprem konzolo in potegnem dol zadnjo različico kode. Z enim ukazom jo poženem. Pred mano se pojavi isti vmesnik, po katerem so sinoči klikali uporabniki na drugi strani oceana.

Poskušam ponoviti napako, ki so jo prijavili, a ne gre. Berem kodo, da bi dojel pod kakšnimi pogoji bi se lahko zgodila. Matr, je zapletena. Dva ducata programerjev jo je pisalo. Kljub temu se mi zdi, da vem kako deluje. In sanja se mi ne zakaj ne bi.

Vprašam ChatGPT za mnenje. Berem njegove nasvete. Pismo, se je ta reč spametovala. Moram čimprej preveriti koliko stanejo kmetije. Vedno več smisla je v besedah tega stroja. A tokrat mu žal ni uspelo. Ali pa mu jaz ne znam dobro razložiti.

Kaj še bi mi lahko pomagalo? Arašidi! Na poti do kuhinje veselo zapojem neko pesem skupine Gotan Project. “Diferente” je njen naslov. Vedno pozabim ali se piše z enim ali dvema f-jema.

V dnevni sobi se sprehajam okrog kavča in žrem arašide. Enega po enega, to je pravilo! Koda je zdaj naložena v možgane. Razmišljam. Še vedno nič. Po tam nekje desetemu krogu iz žepa vzamem telefon. Odprem Spotify. Zvočnik s police začne predvajati “Diferente”. Sprehajam se naprej. Po še parih krogih hodim nekoliko čudno…

Plešem. Ples, ki je v moji glavi tango. V resnici to najbrž ni ne tango ne ples, a koga briga. Otroci so v šoli, žena je v službi, šef je nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz sem tukaj zdaj glavni. Če želim plesati tango sredi delovnega časa, bom pač plesal tango. Sam s seboj. Nihče me ne vidi. Razen psa.

Pozabil sem na psa. Začudeno me gleda. Vem, da pes ne bo nikomur povedal kaj je videl, a vseeno čutim, da sem mu nekaj dolžan. Razlage ne. Psa ta ne zanima. Razlage so za ljudi.

Pes je vesel, da sem jaz vesel, a kje je tu on? Jem arašide, on pa nič. Plešem, on pa sedi. Vidim mu entuziazem v pasjih očeh. Rad bi se nekako pridružil dejavnostim.

Kaj mu lahko ponudim? Božanje je poceni. Ne bo zadoščalo. Jedel je že zjutraj. Otroci mu vedno dajo kaj, predno se odpravijo v šolo. Debel je, jesti več ne sme… Greva na sprehod.

Ne vem, če mi je Jezus pomagal, a prav na vrhu hriba, pred cerkvijo, medtem ko sem razmišljal o Arhimedu, me je končno prešinilo kaj povzroča tisto hudičevo napako. Sprehoda je takoj bilo konec. Na levo krog in hitro nazaj domov v službo, če sploh lahko sam sebi razložim kaj služba pravzaprav je in kdaj sem v njej.

Pes je bil zmeden. Pričakoval je standardno maršruto. Ugovarjal je spremembi. Čeprav ne mara razlag, sem ga moral spomniti kdo se je povzpel višje na drevesu evolucije. Meni, da sem se brezveze povzpenjal, saj njega vso življenje futrajo zastonj, jaz pa moram reševati uganke, da bi jedel. Predlagal sem mu, naj pohiti, filozofijo pa prepusti nam z višjih vej.

Roka sploh še ni bila umita predno se je dotaknila miške. Ni bilo časa. Jo bom potem. Moram se samo spomniti, da miško razkužim. Psa imam rad, a čistun ravno ni. Filozof pač.

Po parih previdnih klikih se je napaka, ki je sinoči pestila tisoče meni neznanih prebivalcev ZDA, pojavila pred mojimi očmi. “Tu li si, mamicu ti…”, ušel mi je stavek v tujem jeziku. Pospremil ga je nasmeh.

“You’re a genius!”

Med kosilom berem sporočila od podpore in prodaje. Zahvaljujejo se mi. Pravijo, da sem car. Da ne morejo verjeti, da sem isti dan odpravil napako. Ko programerji rečejo “verjetno danes”, to ponavadi ne pomeni danes. To že dobro vedo.

Nasmeh na obrazu mi je zdaj takorekoč “default”. Usta se mi komaj odpirajo dovolj, da bi šla žlica skozi. Vem, da precenjujejo moj poklic, a podzavestno upam, da ga ne in da sem res genij. To bi bilo sila priročno, saj bi moji družini, meni in še posebej psu omogočilo, da še naprej živimo lagodno. Vsaj dokler mi umetna inteligenca ne vzame službe.

Genij ali ne, dejstvo je, da se, medem ko si po kosilu kuham kavo, nekje daleč prebujajo tisoče ljudi, ki jim bo delo danes nekoliko lažje zaradi vrstice kode, ki sem jo pred kakšno uro spremenil na slovenski vasi. Tisoč zavarovalniških agentov bo prodalo nekaj več zavarovanj kmetom. Tisoč prodajalcev avtomobilov bo ponudilo nekaj več poskusnih voženj študentom. Tisoč upravljavcev premoženja bodo pridobili nekaj več zaupanja bogatih upokojencev. Tisoče in tisoče ljudi bodo danes nekoliko lažje tržili svoje izdelke in storitve na 330-milijonskemu trgu.

Moja vrstica kode niti ni najmočnejša vrstica kode, ki je bila napisana ta teden, pa bo vseeno premaknila prihodke naših strank za nekaj mojih letnih plač. Prihodek mojega delodajalca bo povečala za vsaj eno. Nasmeh na mojem obrazu ni pol toliko širok kolikor je tisti na obrazu mojega šefa.

Dodana vrednost raste v nebo, kapitalizem strelja na vse cilindre, jaz pa v trenirki sedim v svoji dnevni sobi, pijem kavo in delim globoke misli s psom:

Pokojni oče je imel pisarno 200 metrov stran od stanovanja. Pogosto se je hecal, da bi bili njegovi črnogorski predniki ponosni nanj. Jaz pa sem potem že med študijem delal na daljavo. Ko je oče opazil, da meni zaradi dela ni treba zapustiti spalnice, mi je moral priznati, da so predniki name najbrž še bolj ponosni. Škoda, da ni dočakal mojega prvega prenosnika. Kaj bi šele rekel, ko bi videl, da delam iz postelje…

Pes je pripomnil, da je zadnji njegov prednik, ki je moral delati, bil volk. Prav tečen je postal s temi replikami.

“Dajte mi dovolj dolgo palico in premaknil bom svet”, je rekel Arhimed.

Računalnik je najdaljša palica, ki smo jo ljudje kdaj imeli. Nisem noben genij. Le srečo sem imel, da mi je padla v roke. Umetna inteligenca bo še daljša palica. Bogve kaj bo premaknila. In komu bo padla v roke…

“Ko sva že pri palicah”, me je prekinil pes, “pojdiva ven, da mi vržeš kakšno.”

“Naj ti bo, filozof.”

“Le glej, da bo krajša od teh tvojih računalnikov in umetnih inteligenc”, je rekel in veselo švignil skozi vrata.