Nove priložnosti, stare navade

Objavljeno v časniku Finance, 24.1.2021: Nove priložnosti, stare navade

Prejšnji teden sem imel čast spoznati nekdanjega direktorja ameriškega tehnološkega velikana. Nekdanji je zato, ker se je pred kratkim odločil, da bo zapustil svojo prestižno službo in zagnal novo podjetje, startup. Ima ambiciozne cilje in vse možnosti, da jih doseže. Na voljo sta mu gora denarja in široka poslovna mreža. Prav tako so mu na voljo vsa potrebna znanja: tehnično, vodstveno in domensko. Ne primanjkuje mu niti tipično ameriškega optimizma, ki sem se ga tudi sam malo nalezel.

A kot bi rekli Srbi, »iz svoje kože se ne može«. Ne bi bil Balkanec, če ne bi videl vsaj ene ovire. In če ne bi bil dovolj drzen, da nanjo opozorim še tako uspešnega človeka.

Zaupal sem mu, da me skrbijo stare navade. Njegove so se mi zdele precej očitne, ko mi je predstavil svoj načrt, da bi že v prvem letu vložil preveč denarja, odprl preveč pisarn in v teh zaposlil preveč ljudi. Startup je drugačna žival, ni enaka velikemu podjetju. V njem so majhnost in omejeni viri prednost pred velikani. Kdor je predolgo vodil podjetje s par tisoč zaposlenimi, je gotovo dovolj pameten, da to razume, a je kljub temu, tako kot vsi, le suženj svojih navad.

Stare navade. O teh veliko razmišljam v zadnjem času. Bližam se svojemu štiridesetemu rojstnemu dnevu, v začetku januarja pa je minilo 15 let od selitve v Slovenijo. Človek mora občasno pustiti čustva ob strani, povleči črto in narediti nekakšen popis stanja, v to pa nas najpogosteje silijo prav obletnice.

Ugotavljam, da se nad doseženim ne smem preveč pritoževati, vendar mi gredo na jetra nekatere moje stare navade. Že toliko časa se jih zavedam, a se mi jih ni uspelo znebiti. Prvič v življenju mi je padlo na pamet, da se jih morda nikoli ne bom. Kaj, če me bodo ovirale do samega konca? Neprijetna misel.

Tudi Slovenija je imela pred nedavnim pomembno obletnico. Decembra je minilo 30 let od plebiscita, na katerem ste se pogumno odločili za samostojnost. Od takrat se je že zamenjala generacija in zdi se mi, da se na tisti pogum počasi pozablja. Sploh, če vas nanj ponavadi spominja vedno isti politik.

A to ne spremeni dejstva, da ste vi oziroma vaši starši in stari starši v trenutku zgodovinske enotnosti obkrožili »da«, čeprav ste se zavedali, da v Beogradu sedi avtokrat, ki ima nadzor nad oboroženo silo, ki je de facto že okupirala slovensko ozemlje. Avtokrat, ki je pozneje žal tudi pokazal, kako daleč je pripravljen iti s silo, a k sreči ne v Sloveniji.

Z otroki se včasih pohecam, da danes ne bi živeli v Sloveniji, če ne bi bili Slovenci takrat dovolj pogumni, da so Srbiji rekli »adijo«. Ironično, a še kako res.

Če torej ob tej obletnici povlečete črto, ali ste zadovoljni?

Sam bi ocenil, da se tudi vi ne bi smeli preveč pritoževati nad doseženim. Resda ne živite v novi Švici, je pa vaša domovina vsaj povprečno razvita in bogata evropska država. A bodimo iskreni, tudi vi se starih navad še niste znebili.

Pred 30 leti ste odločno izstopili iz večje, zapletene države, ki nam je omejevala svobodo in narekovala, kako bomo živeli in delali. Čez noč ste postali startup, ki ima vse možnosti za uspeh: samostojnost, povezanost s svetom, evropski trg in denar ter sposobno prebivalstvo. Bili ste sicer daleč za zahodnimi velikani, a ste vsaj imeli majhnost, ki pomeni priložnost, da se hitreje prilagajate in jih nekoč dohitite. Niste, še, zaradi starih navad.

Če pogledam vaš levi politični pol, vidim ljudi, ki so odraščali v demokratični Sloveniji, a kljub temu v koncept ekonomske svobode verjamejo ravno toliko kot njihovi starši, ki so odraščali v Jugoslaviji. Izobraženi so in sposobni, govorijo angleško in so jim vrata največjega svetovnega trga odprta, a če jim ne bo država našla prostor za delo, plačala prispevkov, ponudila subvencij ali služb, le kaj sploh zmorejo sami?

Ker jim je bila domača politična scena bolj dolgočasna kot denimo ameriška, so se na koncu zbrali okrog stranke, ki bi rada rešila ameriški problem – problem ekonomske neenakosti – v Sloveniji, eni najbolj ekonomsko enakih držav na svetu. Zdaj se borijo proti »neoliberalcem« v okolju, kjer se največ denarja zasluži bodisi pri koritu bodisi v tujini.

Če pogledam desni politični pol, vidim ljudi, ki ne verjamejo v koncept odgovornosti. Odkar sem v Sloveniji, je bil politik, čigar ime neusmiljeno obkrožijo na prav vseh volitvah, kar trikrat predsednik vlade. In? So davki nižji? Je javni sektor manjši? Ne slišim, da bi bili zadovoljni.

Krivda za slab izid gotovo ni samo njegova, a kot je rekel Steve Jobs o odgovornosti, nekje med hišnikom in direktorjem razlogi izginejo. Če so v Jugoslaviji današnji desničarji bili navajeni, da se maršalu ne ugovarja, zakaj jim je v samostojni Sloveniji težko priznati, da njihovemu vodji, ki se že 30 let bori za konservativne ideje, nekako pač ne uspeva?

Tako kot levica tudi desnica raje gleda stran od resničnih izzivov sodobne slovenske družbe. Tudi oni so iz tujine uvozili v Sloveniji neobstoječe probleme, kot sta množično nezakonito priseljevanje ali iskanje neke nove politične neodvisnosti znotraj EU, ki je za majhno, ekonomsko odvisno državo nerealna.

Če pa pogledam sredino, vidim ljudi, ki ne verjamejo v koncept političnega aktivizma. V Jugoslaviji je ta ponavadi pomenil brezplačno vozovnico za Goli otok, v samostojni Sloveniji pa bi svobodo izražanja lahko uporabili še kje kot pa na družbenih omrežjih.

Ko sem živel v ZDA, sem občudoval zavedanje vsakega posameznika, da lahko vpliva na svojo družbo. Napisati pismo svojemu predstavniku, ga poklicati po telefonu, mu donirati denar ali, ne nazadnje, tudi sam kandidirati na volitvah je za Američana nekaj povsem normalnega. Zakaj potem v tej 164-krat manjši državi posameznik nima občutka, da lahko karkoli spremeni?

Stare navade iz prejšnjih časov so glavna ovira, ki stoji med nami in priložnostmi, ki nam jih ponujajo novi časi. In to velja ne glede na to, ali smo posameznik ali družba. Če se nameravamo premakniti naprej, ne smemo več gledati stran, temveč naravnost v ogledalo. Samo tam jih bomo jasno videli: stare navade, ki nas držijo nazaj. Upirati se jim moramo vsak dan, saj ponavadi ne izginejo kar tako, nekega decembrskega večera.