Konec Poletja

Objavljeno v časniku Finance, 31.8.2022: Otroci rastejo, Ljubljana stagnira


A boy jumping into the sea

»Ozri se okrog sebe,« sem nekoč razložil sinu, »in boš videl, da vse v tem vesolju bodisi raste bodisi umira. Tretje možnosti ni.«

Rasteš ali umiraš, fizično ali duhovno, hitro ali počasi. Stagnacija je le privid. Udobnost je začasna. Romantična ideja, da lahko ostaneš otrok, da počitnice lahko trajajo večno, da lahko za vedno sediš pod borovci in poslušaš cikade, medtem ko zreš v širno morje – in da bo vse v redu, četudi se ne premakneš …

»Zakaj potem živimo v Sloveniji?« me je prekinil. Krščenduš, kako hitro postanejo pametni.

Odkar se je pred skoraj 12 leti rodil v Ljubljani, se ta z njegovega zornega kota res ni precej spremenila. Evo, razmišljam …

Tudi po najdaljši konjunkturi v zgodovini glavna železniška in avtobusna ostaja sramota te evropske države. Čez nekaj let bo morda tam čakal prijatelja iz tujine in se sramoval prvega vtisa, ki ga bo pustila njegova prestolnica.

Prenovili so letališče! Vendar on tega še ni videl. Nimamo kam leteti iz Ljubljane. Kar se njega tiče, so slovenska letališča predvsem v Italiji.

Srbi so zgradili tisti visoki hotel na začetku Slovenske. Zadnje čase so kot obsedeni s stolpnicami. Vendar to ni najvišja stavba, na vrhu katere je že bil. Hotela v Ljubljani pa res ne potrebuje.

Aha! En nov trgovski center se je pojavil tam v Šiški. A tudi to ni nekaj, kar bi otroka precej navdušilo. V mojem rojstnem kraju, Beogradu, so jih v istem obdobju zgradili nešteto, pa ga tudi tam prav tako niso preveč ganili. Otroke zanimajo predvsem zanimive stvari. Trgovski centri to očitno niso več.

Ko se je odprl Poligon, hipsterski prostor za sodelo na Tobačni, sem postal njegov redni prebivalec. Tam mu je bilo všeč. Predvsem to, da je bil prostor tako velik in odprt, da se je po njem lahko vozil z rolko (in da mu tega nihče ni zameril). Tudi to, da se je lahko pogovarjal z ljudmi z vsega sveta, ki so tam delali zraven očeta.

Nato se je Poligon zaprl. Od takrat podobnega prostora za sodelo v Ljubljani ni. Moja nova pisarna pa je bila precej bolj dolgočasna.

Ko je še hodil v vrtec, me je na Dunajski vprašal, kaj je to za ena stara in lepa, a zapuščena in z grafiti popisana zgradba. Sem mu razložil, da gre za Plečnikov stadion. »Kdaj ga bodo popravili?« ga je zanimalo. »Upam, da kmalu,« sem mu odgovoril. Ko se danes peljeva mimo, me nič več ne sprašuje. Ima že tisti najstniški, zdolgočasen pogled.

Za mene je Plečnikov stadion anomalija. Za njega je to pač Ljubljana, njegov rojstni kraj.

Spomladi smo se on, njegova sestrica in jaz v Rimu prebili skozi gnečo na Terminiju in usedli na »rdečo puščico«. Skozi Lacij in Kampanjo smo se peljali 300 kilometrov na uro. Bila sta tako navdušena, da me do zadnje postaje nista prosila za telefon. Tisti najstniški pogled je bil izginil. Stari, otroški, je bil nazaj.

Ko smo prispeli v Neapelj, je med turizmom in dobro pico opazil tudi revščino in grafite. Že nekaj let mu takšne podrobnosti ne uidejo več.

»Praviš, da zdaj tudi Srbija ima hitri vlak?« je nekako v svoji glavici spet povezal neko sceno z očetovo domovino. »Res je,« sem odvrnil. »Španija jih tudi ima …« je zamišljeno dodal. »Grčija tudi?« Sem mu razložil, da bo prav te dni zapeljal prvi hitri vlak med Solunom in Atenami.

Spomnil sem se, da se je tudi v Beogradu, Barceloni in Solunu pritoževal nad grafiti. Vidi jih kot simbol disfunkcije. Verjetno moj vpliv, ki ne bo še dolgo trajal. A tem, »disfunkcionalnim« mestom je očitno uspelo imeti hitre vlake. Ljubljana ima zgolj grafite.

Ni mi tega povedal. Ni mu bilo treba. Vem, do česa je kritičen. Za zdaj še do istih stvari, do katerih sem jaz. Marsikatero svojo kritiko sem moral premisliti zaradi ogledala, ki mi ga je neusmiljeno nastavil.

A glede grafitov si nisem premislil. Upam, da si tudi on ne bo. Upam, da ne bo postal eden tistih mladih, otopelih Ljubljančanov, ki mi razlagajo, da so grafiti »kul«, saj so menda nekakšen simbol upora.

Vso svojo mladost sem se upiral diktatorju, a ne z grafiti. Čemu, kot bi sami rekli, »dafak«, se oni upirajo? Študentskim bonom? Odprtim mejam? Erasmusu?

Če bi se mladi v Sloveniji čemu morali upreti, je to stagnacija. Njen simbol pa so prav grafiti v središču prestolnice. Če vprašate sina in mene.


Ko sem se iz Beograda preselil v Slovenijo, sem zapustil zahojeno mesto, v katerem je obstajal en omembe vreden trgovski center: Mercator. Slovenija je bila za nas simbol kapitalizma.

Danes so ti simboli družbena omrežja in spletne trgovine. Trgovski centri so zastareli. A za mojo generacijo so nekoč bili čudež.

Sprehajati se skozi sodobno poslopje, mimo trgovin s tujimi blagovnimi znamkami, ki si jih vsaj nekateri med nami lahko končno privoščimo? Za nas, ki smo najstniška leta preživeli v kletki, je bilo to znamenje, da se nekako le povezujemo s svetom.

Nova generacija pač potrebuje nove čudeže. Denimo prostore za sodelo in hitre vlake.


Lani sva se s sinom sprehajala po Beogradu na vodi. Gre za prostrano, futuristično sosesko ob reki, s številnimi visokimi stolpnicami. Skoraj vsaka je višja kot katerakoli stavba v Sloveniji, najvišja pa meri 168 metrov.

Moja generacija ne mara tega »srbskega Dubaja«. Ne zgolj zato, ker tudi nas stolpnice in trgovski centri ne navdušujejo več. Za nas je Beograd na vodi simbol oblasti, ki se ji vse življenje upiramo.

Sin za zdaj še ne razmišlja tako globoko. Ali pa se, hvala bogu, ne obremenjuje z mojo prtljago.

Skozi sence gromozanskih stavb, na katerih še ni grafitov, mimo urejenih zelenic, prihajava do obale. Sumljivo je čista. Konec poletja je in dnevi so že krajši. Temni se. Na nasprotni obali se je prižgal ducat žarometov, ki nama sijejo v oči in osvetljujejo neko stolpnico v ozadju.

»Vau,« je rekel.

»Mnja,« mi je iz ust pobegnila slovenska jezikovna bergla, ki je drugače nerad slišim, še manj pa uporabim.

»Zakaj?« mu ni bil jasen moj odziv.

»Saj veš, kdo je in kako vse to zgradil …« sem ga spomnil na moje zapletene razlage o srbski politiki.

»Vsaj ne umira.«

»Kdo?«

»Beograd.«

»Kako to misliš?«

»Ozri se okrog sebe, oči. Vse bodisi raste bodisi umira. Tretje možnosti ni.«