Zgodba o Evropi

Objavljeno v časniku Finance, 18.6.2024

»Oprostite, gospod. Ali bi imeli kaj proti, če zamenjava sedeža? Rad bi se usedel zraven soproge. Moj sedež je v prvi vrsti …«

Avgust 2012. Pred nekaj dnevi je Mario Draghi izgovoril legendarno obljubo, da je za ohranitev evra pripravljen storiti, »karkoli je potrebno«. Evropa je na poti iz finančne krize, jaz pa na Kitajsko.

Let, ki bo trajal devet ur, se je začel dobro. Ponujen mi je sedež s precej več prostora za noge. Prostora, ki ga večina potnikov na tem letalu ne potrebuje tako nujno kot Homo Balkanicus. Vendar moje veselje ni trajalo dolgo.

Ugotovil sem namreč, da so v prvi vrsti nameščene posteljice za dojenčke. Štirje mali Kitajci – dva na vsaki strani mojega novega sedeža – so mi zaželeli dobrodošlico. Statistično gledano, ne bom spal do Pekinga. Zdaj se že sprašujem, ali je tisto res bila njegova soproga …

Po drugi strani imam v tem trenutku doma svojega dojenčka, ki ga že pogrešam. Spremenil mi je kemijo. Naučil me je, da je otroški jok pesem narave, spanec pa je za mevže. Zato mi ni težko sprejeti svoje usode.

Zraven mene je Nemec. Sva med redkimi evropskimi potniki. Poročen je s Kitajko. Njun otrok gre prvič na obisk k njenima staršema, ki živita nekje v okolici Pekinga, če se prav spomnim. Razpoloženje je veselo. Čustva v zraku premagujejo prdce sitih dojenčkov.

Ker itak nisva mogla spati, mi je sosed v naslednjih urah dal vplogled v kulturo, ki mi je do danes najbolj tuja od vseh, s katerimi sem se srečal.

»Demografije na tem letalu najbrž niste zgrešili?« me je retorično vprašal elokventni Nemec. »Opazili ste, da je največ mladih parov?« Sem prikimal. »Mar ni potem nekam premalo otrok?« je nadaljeval z uvodom. Ozrl sem se okrog sebe, nakar sem mu moral še enkrat dati prav.

»Prijateljice moje žene, prav tako Kitajke v Nemčiji, vendar poročene s Kitajci, imajo otroke, ki živijo na Kitajskem. Tam jih vzgajajo stari starši, medtem ko matere in očetje delajo v Evropi.« Pravi, da bi njegova soproga verjetno sprejela enako odločitev, če ne bi bila poročena z Evropejcem.

Obmolknil sem. »Otroka nisem videl nekaj ur,« sem izustil, »in ga že pogrešam.« Poševnooki dojenček z desne me je radovedno gledal in mi samo še krepil očetovska čustva.

»Si predstavljam,« me je razumel Nemec, »a njihova kultura je pač drugačna od naše.« Razložil je, da je podobno pri mnogih kitajskih družinah, ki domovine niso zapustile. Starši menda garajo po režimu 996: od devetih do devetih, šest dni na teden. Za otroke zato skrbi prejšnja generacija. Na Kitajskem je mladost za delo, zrela leta pa za starševstvo.

Letalo niti ni še pristalo v Pekingu, pa sem že doživel prvi kulturni šok. V primerjavi z njim se mi razlike med mano in drugimi Evropejci zdijo kot modni trendi, kar loči Srbe od Slovencev, pa kot okus sladoleda, ki je temu otroku všeč, onemu pa malo manj.

Ko sem bil otrok, so mi odrasli govorili, da se bom za prihodnost najbolje pripravil, če se naučim kitajščine. Tako kot mnogi nasveti, ki sem jih v mladosti dobil v Srbiji, se je tudi ta izkazal za napačnega.

Kitajskega jezika se nisem naučil. Ne samo zato, ker se mi zdi nemogoč. Predvsem zato, ker sem namesto kitajskih filmov in glasbe konzumiral angloameriško pop kulturo. Z angleščino pa mi gre za zdaj kar v redu.

Sprva sem mislil, da se za nasvetom skriva priljubljeni srbski šport: scanje proti vetru, ki piha z zahoda. Ali pač simpatija do druge komunistične države. Pozneje sem dojel, da so starejši rojaki razmišljali presenetljivo racionalno.

Nekje okrog mojega rojstva je število Kitajcev namreč preseglo milijardo. Najmnogoljudnejša država je v osemdesetih vsako leto dodala za slabo Jugoslavijo prebivalcev. Ta trend ni osupil samo Jugoslovanov, temveč ves svet.

Nad tako hitro rastjo so bile precej manj navdušene kitajske oblasti, ki jim je obdobje velike lakote bilo v svežem spominu. Zgodilo se je samo 20 let prej in je odneslo nekaj deset milijonov življenj.

Za to nesrečo, eno največjih v zgodovini, ki jih je povzročil človek, je stala ena najnevarnejših idej, ki smo jih kdaj imeli: da je prihodnost nekaj, kar lahko do potankosti načrtujemo, če smo le dovolj pravični.

A tudi nesreča takšnih razsežnosti ni bila dovolj, da bi kitajske oblasti to razumele. Zato so se izziva hitro rastočega števila Kitajcev, ki jih je, kakopak, država morala prehranjevati, spet lotile matematično. Spomnile so se politike enega otroka.

Medtem ko sta se moja starša v zgodnjih osemdesetih veselila prihoda moje sestrice, je Komunistična partija Kitajske svojim državljanom tovrstno veselje prepovedala. Družina sme imeti samo enega otroka, so ukazali. Prepoved je veljala za eno celo generacijo in bila umaknjena šele leta 2016.

Stopnja rodnosti je na Kitajskem strmoglavila bolj kot kjerkoli drugje. Leta 1982 je bila malo pod tri, ob koncu pandemije pa komaj nad ena. Da bi se dolgoročno ohranilo enako število prebivalcev, bi morala biti vsaj malo nad dve. Leta 2022 je število prebivalcev Kitajske začelo upadati, prvič po veliki lakoti.

Starim staršem na Kitajskem ni težko skrbeti za vnuke, saj imajo ponavadi samo enega.

»Novi Beograd,« sem pomislil, ko sem prvič hodil po ulicah Pekinga. Le precej večji, seveda, z nekaj več Kitajci. Tako kot beograjska občina onkraj Save je Peking poln neskončno dolgih in utrujajoče širokih bulvarjev, ob katerih so nanizana dolgočasna poslopja.

Podnevi smo obiskovali tehnološka podjetja, ki so po vsej sili bila kopije ameriških. »Oni so kitajski X,« je ponavadi bil prvi stavek predstavitve, s tem da je X pri kakšnem bil Google, pri kakšnem pa Facebook …

Pisarne so bile nove in velikanske, sodobno opremljene, zelo podobne tistim v Silicijevi dolini. Smo pa hitro opazili lokalne posebnosti, kot so ozke mize, ki omogočajo, da se v prostor stlači več programerjev, ali kabine za spanje, ki omogočajo, da se v dan stlači več delovnih ur.

Tudi računalničarji si kdaj zaželimo družabnega življenja, zato smo zvečer ponavadi hodili v starejši del mesta – Kitajci takšnim naseljem rečejo hutong –, kamor so zahajali tudi drugi tujci, ki živijo v Pekingu. Teh je menda bilo okrog 150 tisoč – kaplja v morju v primerjavi s prebivalstvom mesta, ki je takrat štelo dobrih 17 milijonov.

Pred olimpijado leta 2008 je bilo tujcev menda še manj, nato pa so začeli prihajati. Ponavadi začasno, zaradi poslovnih priložnosti, nekateri tudi zaradi radovednosti. Med njimi je bila moja prijateljica iz otroštva Una, ki je tisti nasvet resno vzela in se naučila kitajščine. Ko sva se srečala med mojim obiskom Pekinga, je že nekaj let tam delala za predstavništvo srbskega podjetja.

V hutongu smo obiskali bar v lasti nekega Francoza. Tam smo bili sami Evropejci. Predvajala se je evropska glasba. Vsak komad je bil v drugem jeziku. Celo Bregović je prišel na vrsto. Vsi smo peli vse, ne glede na besedilo. Ne vem, ali je pomagalo kitajsko pivo, a zdelo se je, da nekako vsi vse razumemo. Predvsem drug drugega.

Pogovor s tujci v Pekingu mi je razkril, da nobeden med njimi ne vidi sebe tam niti čez eno leto, kaj šele dolgoročno. Una se je v Srbijo vrnila nekaj let pozneje.

Kitajska je bolj odprta kot kadarkoli v zgodovini, a vendarle ostaja etnično čista, za tujce razmeroma neprivlačna. Imigrant je namreč oseba, ki si predvsem želi svobodo. Denar ima zanj smisel samo, dokler jo z njim lahko kupi. Na Kitajskem svobode ni na meniju.

Nekaj mesecev po mojem obisku Pekinga je na oblast prišel Ši Džinping, otrok revolucije. Od prvega dne dodatno klesti svobodo rojakom in krepi svoj položaj, kar je kulminiralo z njegovim tretjim mandatom na čelu komunistične partije. Zadnji kitajski vodja, ki je imel to čast, je bil predsednik Mao, arhitekt velike lakote.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je začel pihati liberalni veter z zahoda, ki je s sabo nosil dolarje. Komunistična, vendar nekoliko bolj pragmatična Kitajska je razprla svoja široka jadra in splula hitreje kot preostali.

Novi kapetan ladje sicer pravi, da tudi danes želi obdržati isto smer, a njegova dejanja kažejo v nasprotno. Ali je kriva ideologija, ki sicer ponavadi zamenja pragmatizem po daljšem obdobju blaginje, ali pač dejstvo, da so zahodu Kitajci bili bolj všeč prej, ko so izdelovali igrače in oblačila, kot pa zdaj, ko znajo narediti tudi električne avte in Tiktok?

Karkoli je odgovor na to vprašanje, kolo zgodovine se je na Kitajskem ustavilo. In grozi, da se bo zavrtelo nazaj v izolacijo in odrast. Če ata Ši ne najde rešitve za večjo rodnost ali imigracijo, se bo njegova država krčila s podobno hitrostjo, s katero je prej rasla.

Matematika je neusmiljena. Včasih se mi zdi, da se prav Kitajci, ki so zanjo najbolj nadarjeni, tega najmanj zavedajo.

Negotova prihodnost je pleonazem. Seveda je negotova. Ko mi kdo reče, da svet razpada na vzhod in zahod, mu ponavadi citiram tihotapca, ki ga je v filmu Krvavi diamant igral Leonardo DiCaprio: »Kdaj pa nazadnje svet ni razpadal?«

Včasih mi je bil globalizem všeč. Različne kulture, ki jih združuje kapital. Zahodu je ponujal nove trge, vzhodu pa izhod iz revščine. Win-win. A kaže, da je bil preveč učinkovit. Na zahodu je povzročil preveliko neenakost, ki zdaj ogroža liberalno demokracijo, ki je vso to blaginjo omogočila, na vzhodu pa je ohranil na oblasti diktatorje, ki so njen antipod.

Zato je morda prav, da razpade. Kaj pa vem. Naj vzhodni ideologi, ki so prepričani, da imajo vse odgovore, poskusijo ustvariti blaginjo brez dolarjev. Po drugi strani, mar ni že čas, da na zahodu poskusimo živeti na svoj, in ne tuj račun? Navsezadnje, še lego kocke moraš najprej razstaviti, da bi jih nato bolje sestavil.

Morda je čas, da Evropo bolje sestavimo.

V knjigi Puške, bacili in jeklo avtorja Jareda Diamonda sem prebral naslednjo zanimivost:

Na območju Kitajske, tako kot danes v Evropi, je nekoč živelo veliko narodov in jezikov. Drugače od evropskega je bil zemljepis vzhodne Azije prizanesljivejši do njihovih ambicij. Zato jim je zgodaj uspelo s kanali povezati dve veliki reki: Rumeno na severu in Jangce na jugu. Po teh kanalih je stekla trgovina, z njo pa tudi motivacija po razumevanju, ki je na koncu poenotilo Kitajce.

Kitajska je zato, če hočete, okno v morebitno prihodnost Evrope, ko Slovencev, Srbov, Francozov in Nemcev ne bo več, tako kot jih ni bilo samo pred 1.500 leti. Nekomu, ki je svojo identiteto tesno povezal z mikrokulturo na majhnem območju, ki ga danes lahko prevoziš s pol tanka, se to morda sliši grozljivo. Meni osebno naravnost krasno.

Odraščal sem v okolju, ki me je poskušalo prepričati, da z Evropo nimam nič skupnega, da so razlike prevelike, da so »bratje« pravzaprav nekje daleč na vzhodu. Uspelo mi je spregledati skozi to politično manipulacijo, ki dandanes zastruplja možgane zdaj že nove generacije mojih rojakov.

Žal, kajti spregledati ni bilo težko. Odpreš zemljevid in ugotoviš, da živiš sredi Evrope, in ne Azije.

Ko sem zapuščal Balkan, sem upal, da se bo od Evrope kaj naučil. Ne samo, da se ni. Danes se očitno Evropa uči od Balkana.

Prejšnjo nedeljo smo namreč pokazali, da smo evroskeptikom pripravljeni dati škarje in platno. Marine Le Pen si želi predvsem škarje.

Razumem čustveni odziv volivcev na nesposobni establišment, vendar mi ni jasno: kaj mislimo, da bi imeli naši otroci od razdrobljene Evrope? Četudi je dobro, da globalizem razpade, mar se nam res zdi, da je »manj Evrope« nekaj, kar Evropejcem lahko koristi v 21. stoletju?

Prepričan sem, da večina naših frustracij z EU ne izhaja iz tega, da smo preveč poenoteni, temveč iz tega, da smo premalo. Nismo prava unija. Smo ekonomski klub, v katerem malokdo vidi čez planke svoje vasi. Prav to naše hinavstvo »skupaj, a s figo v žepu« povzroča vso to evrokracijo, ki nam gre na jetra. Če bi bili bolj enotni, bi sistem bil bolj enostaven.

Povprečni evropski volivec se očitno ne strinja. Škoda.

Škoda, da ga ne morem popeljati nazaj v leto 2012, v tisti hutong v Pekingu, v bar tistega Francoza. Kajti tistega večera sem dobil preblisk prihodnosti, ki prihaja, če ne zafrknemo. Kriza je bila za nami, mi pa smo peli evropske pesmi in se razumeli kot še nikoli prej. In vsa ta glasba in vsi ti jeziki so bili nekako od vseh nas. Srb, Slovenec, Francoz ali Nemec – koga briga. Tam, sredi Kitajske, vse to smo bili mi.