Dežela brez elite

Objavljeno v časniku Finance, 25.3.2024

Bil je lep jesenski dan v Ljubljani. Sonce še ni pobegnilo na jug, od koder se potem tradicionalno ne vrne do maja. Aprila, če imamo srečo.

Na obisku sem imel prijatelje iz Beograda. Rekli so, da bi radi pokusili lokalno kulinariko. »V redu,« sem odvrnil in jih peljal k Leskovčanu na čevapčiče.

Nismo bili edini, ki smo si tiste nedelje zaželeli priljubljene slovenske hrane. Vrt restavracije je bil poln. K sreči sem imel rezervirano mizo.

Na vhodu se je vsake toliko pojavila lačna skupina. Razočaranje, ki ga je bilo mogoče razbrati z njihovih obrazov, mi je nedvomno dalo vedeti, da nimajo rezervacije. Njihov predstavnik bi potem z dozo obupa vprašal natakarja, če vendarle obstaja šansa. Zašvicani južnjak, eden izmed dveh, ki sta ves dan sama stregla stotim gostom, ni bil pretirano prijazen. Je pa bil kratek in jedrnat. Nesojeni gostje so še enkrat žalostno povohali zrak pri Leskovčanu, preden so se odpravili kam drugam. Denimo na kranjsko klobaso.

V nekem trenutku sta v restavracijo vstopila gospa in gospod v zrelih letih. Videti je bilo, kot bi se slučajno sprehajala mimo in ju je vonj privabil na vrt. Nekaj minut sta potrpežljivo čakala na avdienco pri natakarju. Pridni tujec je tekal od mize do mize in v polomljeni slovenščini potrjeval naročila gostom. Ko se je končno napotil v kuhinjo, mimo čakajočega para, jima je privoščil podoben tretma kot vsem ostalim obiskovalcem brez rezervacije. Gospa in gospod sta se mu vseeno zahvalila in dostojanstveno zapustila lokal.

Prijateljem sem razkril, da je gospod, ki je pravkar odšel iz restavracije, dokaj znan obraz v Sloveniji. Šlo je namreč za Jožeta Colariča, predsednika uprave Krke.

Razlog, zakaj je gospod Colarič tako znan, ni v dejstvu, da je že dve desetletji na čelu enega glavnih motorjev slovenskega gospodarstva. Večina ljudi na tistem vrtu ga je gotovo prepoznala zato, ker je gospod Colarič pogosto omenjen v medijih kot eden najbolje plačanih Slovencev. Dobi okrog milijon in pol na leto, če se prav spomnim. Znesek je ponavadi z ogromno pisavo prilepljen čez njegov obraz na naslovnici. Dve tretjini mu sicer pobere država, a tega podatka tukajšnji mediji ne poudarijo z enako strastjo. Posledično je gospod Colarič postal nekakšna lokalna enota za bogastvo.

Moji srbski gostje so doživeli svoj prvi kulturni šok v dnevu. Vilice so se ustavile v zraku, med krožniki in odprtimi usti.

»In za tega človeka niso našli mize? In so ga kar tako poslali proč? In je kar v miru šel?« Kot pravi popularni internetni mem: srbski možgani tega ne morejo razumeti.

»Naj vas čevapčiči ne zavedejo,« sem dejal svojim gostom, »Slovenija ni Balkan.« Naslednji dan so se domov odpeljali s še več spoštovanja do Dežele.

Na ta lepi pomladni dan, prvi takšen letos, s prijateljem Deanom sediva zunaj v središču Ljubljane. Pijeva limonado. Dean je Američan, ki se je pred kratkim preselil v Slovenijo.

Pripovedujem mu zgodbo o polni restavraciji in gospodu Colariču. Z njo mu povzročam enak kulturni šok, kot so ga lani doživeli gostje iz Beograda.

Dean mi odgovarja z vzporedno zgodbo iz Amerike. Nekoč je z znancem, sinom nekega pomembneža, vstopil v restavracijo. Ta je bila, podobno kot Leskovčan v moji zgodbi, polna, onadva pa nista imela rezervacije. Vendar na oni strani luže njegovemu znancu to ni pomenilo težave, saj so ga natakarji takoj prepoznali. Od nekod so brž privlekli mizo, ki so jo nato menda pripravili s hitrostjo posadke McLarnovega boksa v formuli 1.

Ob smehu ugotavljava, da imata Srbija in Amerika vendarle nekaj skupnega. In se strinjava, da je Slovenija v tem pogledu posebna. Dean pravi, da je zanj to prava osvežitev. Težko bi mu ugovarjal.

Slovenija nima svojega Dedinja oziroma Beverly Hillsa. Ta koncept tukaj preprosto ne obstaja. Resda lahko daš nekaj milijonov za hišo v Rožni dolini, a tam bodo tvoji sosedi še vedno študenti in upokojenci v podrtijah. Nekateri imajo Murgle za nekakšen ljubljanski Kensington. Tam »elita« lahko živi v škatlicah velikosti 80 kvadratnih metrov, zgrajenih za časa SFRJ. Kakšen Kengsinton neki …

Deanov kulturni šok se je, kot kaže, poglobil. Limonada se mu je že segrela. »I love this country (ljubim to deželo, op. prev.),« pravi. »Me, too (jaz tudi),« sem mu nekoliko nejevoljno priznal.

Egalitarnost slovenske družbe je bila tudi zame nekoč osvežitev po bahatosti srbske.

Prijatelj iz Beograda je imel teorijo, da je bahatost izvor vsega zla v Srbiji. Šalil se je, da bi najino domovino rešil na sila preprost način. Vprašanje Je l’ znaš ti, ko sam ja? (ali veš, kdo sem jaz, op. prev.) bi kaznoval s trimesečno zaporno kaznijo. Kršitelje, ki bi k problematičnemu stavku dodali še »bre«, bi v ječo poslal za pol leta.

Kot vsak dober humor tudi njegov temelji na dejstvih. Po enakosti dohodkov je Srbija med zadnjimi v Evropi, medtem ko je Slovenija na drugem mestu na svetu. Kljub gospodu Colariču.

»Pa vendar,« sem začel misel in se ustavil. »Pa vendar?« je radoveden Dean, za katerega je Slovenija simbol vsega, kar pogreša v svoji domovini.

Nisem nadaljeval. Zamišljeno gledam v kozarec limonade, ki je že predolgo na pol prazen. Ali na pol poln, odvisno od vremena, ki je te dni muhasto.

Za kozarcem, tam čez cesto, je na stari nevzdrževani stavbi še vedno isti grafit, ki sem ga zagledal, ko sem pred dvema desetletjema prvič obiskal Ljubljano. Kriči nekaj o uporu eliti.

Skozi dotrajano okno nad njim vidim obrabljeno pohištvo in lestenec, ki je bil zadnjič moderen v osemdesetih. Nedaleč stran stoji novogradnja, ena redkih v centru prestolnice. Slišal sem, da sta si stanovanji tam privoščila balkanski pevec in starš nekega politika.

Dean se tega ne zaveda. On je še na medenih tednih. Ne bom mu jih kvaril. Slovenija in jaz sva, po drugi strani, že dolgo poročena. Na njeno romantiko ne padam več.

Slovenska egalitarnost je danes zame kakor stara Ljubljana: turistična atrakcija. Grafit, ki se tujcu morda zdi uporniški, v tej državi pravzaprav pomeni status quo. Šminka, ki lahko navduši samo potnika, ki je iz lastne domovine privlekel poln kufer tamkajšnjih nepravic.

V resnici je dežela brez elite ravno toliko utopična kot dežela, kjer so elita izključno tisti, ki si to zaslužijo biti. Če pa mora vsak narod stremeti k eni izmed teh dveh utopij, potem se sprašujem, katera je zanj koristnejša.

Predstavljam si neko prihodnjo Slovenijo, ki si je končno izpolnila sanje o egalitarnosti. Tiste, ki jih zadnjih 20 let zapisuje na zidove svoje prestolnice in v odstavke svojih zakonov. Ali bo v tej deželi ostal še kakšen Jože Colarič? Razen upokojenca, ki bo v čevapčičih pri Leskovčanu končno lahko užival med tednom, kadar je manjša gneča.